|
Pripravljeni smo, da gremo naprej,
kot nas
življenje sili, mi povej,
nikar se ne
ozirajmo nazaj,
ti bil je
pekel, ki nas služi kaj.
Maskota
naša je ostala v vetru,
zdaj konec
igre je vseh besed,
in naša
nota naj se čuje v etru,
vseh naših
izgubljenih let.
Ta pot
nikdar se ne ustavi,
ta pot
nikjer ne vidim njen obraz,
ta pot
nikdar se ne ustavi,
ta pot moj
nikakršen je jaz.
Težko že
hodimo in se lovimo,
a delo teče
in ne čaka nas,
in vse
zamere nam prežene čas,
smo vsi
postali kakor le en jaz.
Ta pot
nikdar se ne ustavi,
ta pot
nikjer ne vidim njen obraz,
ta pot
nikdar se ne ustavi,
ta pot moj
nikakršen je jaz. |