|
Ko se
zjutraj prebudiš
in pomaneš
si oči,
spomin na
njo ti spet požene kri v telo,
na njo...
svetlobe
sij udari v glavo.
Spet nočna
senca v mislih se odvije
in kriči ti
na ves glas:
Prebudi se!
Prebudi se,
te spet svari,
prebudi se,
naj se ti zjasni.
Prebudi se,
o daj pustite me,
o le kaj
vam je.
Solijo
pamet ti z vseh strani,
kaj delaš,
klovn in bedak si.
Še vedno um
omamljen je,
v vse večji
drek pogrezaš se.
Prebudi se,
te spet svari,
prebudi se,
da vidiš se.
Prebudi se,
kliče ti,
prebudi se,
ne spi, skoraj je že poldne. |